Ko bolezen potrka na vrata

Avg 2, 2021

Na današnji dan pred 2 leti me je življenje zopet preizkusilo in bila še ena izmed mnogih, ki je iz ust zdravnika slišala “imate raka – akutno mieloično levkemijo”.

Vse skupaj se je začelo v mesecu maju, ko so se mi v ustih začele pojavljati precej velike afte. Zaradi tega tudi nisem morala redno uživati “pametne” hrane ampak le tekoče (jogurt, juhe,..), da sem se s hrano čim manj dotikala razjed. Ko je ena afta izginila se je že pojavila druga. V juniju sem pa dobila še fiksni zobni aparat, ki mi je še dodatno onemogočil zdravo/redno prehranjevanje. V cca 3 mesecih sem precej izgubila tudi na teži ter kondiciji, ampak sem si mislila, da je to le posledica mojega nerednega prehranjevanja. Naročila sem se pri zdravniku, ki mi je dvakrat predpisal določena mazila, ki pa žal niso bila učinkovita. Svojemu osebnemu zdravniku sem predlagala, naj mi prosim odvzame kri in izvidi so pokazali, da vrednosti niso uredu oziroma so nižje. Ker pa sem pred namestitvijo zobnega aparata morala izpuliti še dva zoba, smo mislili, da je mogoče zaradi tega slab krvni izvid. Zdravnik je predlagal, da se čez cca 1 teden ponovno vzame kri ampak so žal bili izvid še slabši. Pod nujno so me napotili na Polikliniko, na Hematološki oddelek, na ponovni odvzem krvi. Zdravnik me pokliče v svojo ordinacijo in mi pove da je velika verjetnost da sem zbolela za akutno mieloično levkemijo in da bom morala ostati v bolnici. Da pa bodo izvidi 100% so mi morali narediti punkcijo kostnega mozga. Ob novici sem morala zdravnika 5x vprašat kaj imam, saj žal nisem imela znanja s tega področja in tudi sama nimam znanja z drugimi boleznimi, ki obstajajo. Planila sem v jok, že samo ob misli da bom morala ostati v bolnici ter kako bom to svojim domačim povedala. Ker nisem poznala bolezni ter njene resnosti, sem si mislila, da bom verjetno le za nekaj dni ostala v bolnici. Ko sem se namestila v sobi na Oddelku za Hematologijo, so k meni zopet prišli zdravniki in me seznanili z vsem glede moje bolezni. Še bolj kot to, da bom morala precej časa ostati notri ter prejemati kemoterapijo, me je informacija o tem, da bodo kemoterapije povzročile izgubo las ter uničile možnost zanositve zelo užalostilo in seveda bila jezna, da kaj sem narobe naredila, da se je to moralo ravno meni zgoditi. Kar precej časa se nisem morala sprijazniti s tem. Še isti dan so mi namestili kateter na vrat, preko katerega sem prejemala terapije. Naslednji dan pa sem že začela z zdravljenjem. Z zdravljenjem sem pričela 3.8.2019 ter zaključila 11.1.2020. Prejela sem 4 kemoterapije. Vsaka kemoterpija je trajala cca. 7 dni, da je uničila vse slabe celice. Potem pa je bilo potrebno počakati, da se telo začne samo postavljati in da doseže vrednosti v krvi, pri katerih nisem več tako občutljiva za majhne bakterije. Vsaka terapija je trajala po cca. 1 mesec in med vsako terapijo sem lahko šla domov za 1 teden.

Kemoterapije so mi uničile vse slabe celice ter s tem znižale mojo odpornost na bakterije. Zaradi tega sva bile le 2 v sobi iz katere nisva smele oziroma le ob izjemah. Zdravniki in medicinske sestre so do nas morali hoditi z maskami, saj bi le ena majhna bakterija lahko otežila zdravljenje. Vse svoje stvari sem morala razkužiti in tudi noben prehlajen/bolan ni smel priti na obisk. Prvih nekaj dni sem bila precej na tleh. Prijateljica mi je priporočila knjigo “Placebo” od Joe Dispanza in ob branju knjige in njenih zgodb sem se precej umirila in se sprijaznila s tem, da je to še ena ovira v mojem življenju ki jo žal moram premagati. Vesela sem, da sem v tako težki situaciji imela podporo mojega fanta, družine in tudi spoznala prave prijatelje, ki so mi stali ob strani, ter me dnevno bodrili s pozitivnimi mislimi. Kljub temu, da sem v sobi vedno bivala z ljudmi, ki so bili res fajn je zdravljenje bilo zame kar dolgo. Svoje sem lahko videla le za slabi 2 uri na dan. Tudi ko sem bila doma med vsako terapijo, nisem smela sprejeti vse ljudi na obisk, saj bi s tem lahko ogrozila moje življenje.

Se nadaljuje..