Ko se vrata zaprejo

Sep 5, 2021

Zelo vesela sem se končno vrnila domov, še bolj vesela pa, da se mi ne bo potrebno več vrniti nazaj v bolnico ter da sem uspešno premagala svojega sovražnika.

Moje življenje po zaključku zdravljenja ni bilo isto. Moj imunski sistem namreč še vedno ni bil enak imunskemu sistemu zdrave osebe, zato sem morala biti nekaj časa pazljiva glede določenih stvari.

Svoje bivalno okolje sem morala ohranjati dezinficirano, obiski niso bili dovoljeni zaradi mojega oslabljenega imunskega sistema (vsaka bakterija bi lahko resno ogrozila moje zdravje). Seveda pa sem zelo pogrešala družbo svojih najbližjih in prijateljev, saj sem se celoten čas med zdravljenjem in potem še ob prihodu domov počutila zelo osamljeno. Vseeno pa je bila moja prioriteta seveda moje zdravje, tako da je bil moj fokus samo na tem, da se moje telo čimprej opomore od težkega zdravljenja.

Ko sem se videla z domačimi je bilo veliko pravil in sicer, lahko smo se videli le na odprtem, na svežem zraku in z varnostno razdaljo. Moja vsakodnevna obveza od izhodu je bila maska in razkuževanje rok po prijemu katerekoli stvari.

Glede obiskov sem morala biti previdna cca. 2 meseca, vse skupaj pa sem morala paziti nase cel čas jemanja imunosuprasivov, kar je bilo cca. 5-6 mesecev, vse dokler se ni moj imunski sistem okrepil.

Ker se s presaditvijo KMC poruši celoten imunski sistem je potrebno opraviti vsa nujna cepljenja, ki jih sicer prejmemo v otroštvu (pnevmokok, otroška paraliza, tetanus, oslovski kašelj, itd.). V naslednjem tednu prejmem ravno prve odmerke za tetanus, davico ter oslovski kašelj.

Zaradi previdnosti je potrebna kontrola krvi doživljensko. Po izhodu iz bolnišnice sem morala hoditi na odvzem 2x tedensko, kasneje 1x tedensko, nato pa se je glede na izboljšanje stanja razmak med odvzemi vse večal. Pridno sem upoštevala vsa navodila zdravnikov glede zdravega načina življenja in varnostnih ukrepov, zato sem hitro prešla na odvzem krvi le 1x na mesec. Sedaj imam kontrolo krvi le enkrat na pol leta.

Prvih 5-6 mesecev po izhodu iz bolnišnice sem imela strogo dieto in uvedene nove prehranjevalne navade in sicer: sadje in zelenjava je morala biti dobro oprana, ni smela biti nikjer poškodovana. Razne salame in sire sem lahko jedla le tiste ki so vakuumsko pakirane, saj sem morala vso odprto hrano porabiti v 24h urah od odprtja, v nasprotnem primeru se začnejo nabirati drobne bakterije.

Najhuje mi je bilo, da nisem smela jesti domače salame (zaradi plesni ki jo vsebuje), ker je to ena stvar ki sem si jo res zaželela. Saj veste, prepovedano je vedno najslajše 😉

Na srečo je tudi teh 5 mesecev hitro minilo, končno se je moj imunski sistem docela okrepil, parametri izvidov krvi so bili odlični, lahko sem se prehranjevala po želji in končno sem bila spet v družbi mojih najbližjih ter se rešila te more.

Svojo izkušnjo opisujem deloma v pomoč ljudem, ki preživljajo enako kar sem preživljala jaz, deloma pa tudi zato da začnemo vsi ceniti čas in ljudi ki jih imamo okoli sebe, saj nikoli ne vemo kdaj nas kaj doleti in koliko časa nam je pravzaprav ostalo.

Ostanite zdravi, pozitivni in veseli ter izkoristite vsako minuto življenja na vam najljubši način ter delajte stvari ki vas osrečujejo in do česar čutite strast. Mi pa se v kratkem ponovno beremo 🙂